DOKUMENTARNI FILM/

A DOCUMENTARY FILM

Režija:
METOD PEVEC

režiserjeva izjava

Živim v delavskem predmestju, ki so mu v boljših časih rekli tudi rdeči becirk. Tovarne so se preselile ali propadle. V sosednji ulici stoji delavski dom. Pogosto sem se sprehajal mimo njega in gledal v okna brez zaves, za okni gole stene, na stropu žarnice brez lestencev, na vrvicah so se sušile nogavice in delavske obleke.

Včasih je bilo videti kak obraz na oknu, utujen, zgaran in zamišljen. Slutil sem, da so za temi okni tudi težke zgodbe. Vedel pa sem tudi, da bo težko priti do njih, čeprav so z ulice samo ena vrata. Bilo je zelo težko vstopiti. Izstopil pa še vedno nisem.

Metod Pevec, režiser filma

Kratek pogovor z režiserjem Metodom Pevcem

 

Menda ste temo za dokumentarni film Dom našli zelo blizu?

Dobesedno v  sosednji ulici. Nekoč sem se zamislil, zakaj si je treba zgodbe izmišljevati ali pa hoditi ponje zelo daleč. Bližina se nam zdi preveč domača, preveč samoumevna, da bi bila zanimiva. V resnici se najboljše zgodbe skrivajo v naši neposredni bližini. Živim v Mostah, v delavskem predmestju Ljubljane. V obsegu kratkega sprehoda je vse: propadle tovarne, center za socialno delo, dobrodelne organizacije, sedež invalidske komisije. Do ene od lokacij, cerkve Svete družine, kjer deluje Karitas Moste, me loči samo vrtna ograja.

 

Po drugi strani pa ste se lotili teme, ki jo spremljamo dnevno, v informativnih oddajah...

Da in ne.  Novinarje je vedno zanimal samo fenomen. Recimo izkoriščanje delavcev. Prihajali so z izdelanimi zgodbami. Junaki medijskih zgodb so praviloma negativci, v našem primeru tajkunski direktorji, delavci so nastopali v bolj epizodnih ali celo zgolj ilustrativnih vlogah. Moj namen je bil diametralno nasproten. Mene so zanimali ljudje, stanovalci tega doma, njihova čustva, njihovo razočaranje, njihov proletarski poraz skratka, človeška dimenzija, ki seveda ne more biti v fokusu dnevno informativnega poročanja.

 

V filmu ne nastopajo samo delavci...

Ta dom je je dolgo služil kot samski dom gradbenih delavcev. Vendar so ga Vegradovi direktorji zelo nerazumno razprodali.  Danes ima dom devetnajst lastnikov. Med njimi sta tudi dva bivša Vegradova direktorja. Zato danes v tem domu živi pisana družba lastnikov in najemnikov. Prvo nadstropje je celo v lasti Ministrstva za šolstvo, tam sta nameščeni dve stanovanjski skupnosti Mladinskega doma Jarše, v njih pod skrbstvom vzgojiteljev živijo otroci, ki prihajajo iz problematičnih družinskih okoliščin. Na prvi pogled se zdi, da emigrantski delavci in občutljivi problematični mladostniki ne sodijo pod isto streho, vendar je očitno, da je delavsko predmestje primeren kraj za odlaganje socialnih problemov.  Najbrž že obstaja tih družbeni oziroma politični sporazum, da socialna problematika ne sodi v Rožno dolino.

 

Kako to, da ste film snemali sami?

Že ko sem snemal dokumentarni film Aleksandrinke, sem opazil, da je za dokumentarni film zelo pomembno zmanjšati fenomen vsiljivosti. Filmska ekipa je kljub vsemu bolj vsiljiva kot čudak, ki prihaja na obiske s kamero v rokah. Sčasoma me stanovalci doma niso jemali več resno. Ko pride televizijska ekipa, hitro posname, zvečer je vse že na zaslonih širom Slovenije. Jaz sem pa kar naprej nekaj snemal in razlagal, da je to film, da je to nekaj drugega. Kdo bi verjel taki zgodbi!? Vendar je vodila v odprt in sproščen prostor, ki ga imam zelo rad.  Seveda pa ni bilo preprosto hkrati spremljati dogajanje, meriti svetlobo, preverjati fokus, kontrolirati zvok in se pretvarjati, da me ni. V šali rad rečem, da bom naslednji dokumentarni film posnel brez kamere. Sem se pa tudi veliko naučil, danes lahko suvereno razpravljam o digitalnih tehnikalijah kot so bit rate, C log, e-mount, etc.

 

Menda ste nekaj časa celo živeli v domu?

Do tega je prišlo zato, ker nisem dobil dovoljenja za snemanje v domu. Potem sem najel kletno sobo, dobil ključe in snemal brez dovoljenja. V tej sobi sicer nisem spal, sem pa tam preživel večino delovnega dneva. Začasno sem moral biti tudi prijavljen na naslovu Ulica Vide Pregarčeve 34 v Ljubljani. To je morda najbolj promiskuitetni naslov v našem mestu. Ljudje prihajajo, odhajajo, večina nima niti poštnega nabiralnika, poštar meče njihovo pošto v skupno leseno škatlo. Tam so se kdaj znašli tudi opomini za moje račune. Ampak to ni bistveno. Zaradi vsakdanje navzočnosti sem vzpostavil stike in posnel marsikaj, kar bi mi sicer zagotovo ušlo.

 

Kako dolgo je nastajal film?

Približno dve leti. Zaradi kredibilnosti sem želel zajeti malo daljši čas. Sprva je to odločitev spremljal pomislek, da bi bilo treba pohiteti, ker da bo kriza minila in tema nenadoma ne bo več aktualna. Daleč od tega. Življenje v domu se v tem času ni izboljšalo niti malo.